Barbara Deželak, Mojca Prelogar in Sabina Potrbin so se združene v ekipo Vesele huntarce udeležile do sedaj še vsakega Jamatlona. Bilo jih je devet. Prve pa so se prijavile tudi na desetega, jubilejnega, ki bo v soboto, 1. decembra. Objavljamo njihovo zanimivo razmišljanje, zakaj, kako, kaj … jih druži z Jamatlonom.
Mogoče si bo kdo mislil, da so Vesele huntarce ženski narodno-zabavni ansambel, pa temu ni tako. Vesele huntarce smo skupina treh ta pravih »trbouskih babnc«. Vse tri smo originalno ta prave »trbouske babnce«, ki imajo skupne začetke pri Kiti Virt v Dekliški skupini MPZ Trbovlje. Tam je prijateljstvo nastalo in se ohranilo že skoraj trideset let, čeprav nas je življenje peljalo po različnih poteh. Barbara Deželak je ekonomistka, zaposlena na banki, Mojca Prelogar in Sabina Potrbin pa sva učiteljici; prva dela v Ljubljani, druga v Trbovljah.
Zakaj Jamatlon?
Prva reklama je bila zelo privlačna. Vsaj meni. Na Domfrci mi je uspelo prepričati ostali dve, da se prijavimo na Jamatlon. Komaj smo čakale dan dogodka. Sploh si nismo znale predstavljati, kaj nas čaka. Iz opisa me je najbolj skrbela 60 cm široka cev, skozi katero naj bi se splazile. Bo šlo? Uvodni nagovor gospoda Fliska z vsemi opozorili in varnostnimi napotki, je Mojco kar malo stisnil. Skoraj bi nama zbežala. Trdila je, da je klavstrofobična. Kaj pa, če ne bo dovolj zraka, če bo pretesno? Pa sva jo prepričali, da bomo skupaj zmogle. In smo šle. V jamo. S spoštovanjem in res dobro voljo. Pa s strahom zaradi cevi, seveda. Na koncu je bilo vse, res vse, odlično. Cev ni bila preozka, jama ni bila klavstrofobična, tudi zraka je bilo dovolj. Blatne, prašne, mokre in zadovoljne smo se že isti dan odločile, da gremo naslednjič zagotovo spet. Pa smo šle. Pa ne samo naslednjič, letos gremo že desetič. Nekajkrat smo celo dobile nagrade. Jaz sem jamska kura. Lansko leto pa smo imele najbolj povprečen čas.
Zakaj desetkrat na Jamatlon?
Največji razlog je ta, ker smo rade skupaj in ker nam tempo življenja ne dopušča, da bi se dostikrat videle. Zato smo se odločile, da je Jamatlon naš, za nas, za naše veselje, druženje in zabavo. Prav se nam zdi, da ne pozabimo svojih rudarskih korenin. In če se je moralo poglavje rudarstva pri nas zaključiti, je športna prireditev odličen način, kako povezati preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo. Pa s Perkmandeljcem smo že ta prave kumaratke. Ne dobimo jih več po riti. Za dober odnos mu vsakič prinesemo kakšen priboljšek. On ima pa za nas kaj v žepu. Da o dobri organizaciji in pozitivni energiji niti ne govorimo. Pa da to ni tekmovalna prireditev, zmagovalec je vsak, ki pride ven iz jame. To nam je zelo všeč.
Pa naprej?
To pa še ne vemo. Ker moramo najprej na desetega, da bomo šle lahko na enajstega.
Sabina Potrbin