Jamatlon, ki se je odvil 17. junija, se še vedno prikrade v misli. Tokrat objavljamo zapis o udeležbi na jamatlonu, ki ga je na računalniški zaslon vrgla Barbara Hanžič. Barbara se je pred leti le s težavo spravila v jamo, sedaj pa je redna udeleženka jamatlonov. Pa ne samo to. Zanj je navdušila tudi očeta Martina, ki je že na n-tih jamatlonih posegel po priznanju za najstarejšega udeleženca, na jamatlon pa je prišla tudi njena hčerka.
Koliko jih je že šlo.. ne, čez koliko sem jih že šla. Od 2016. Sicer jih ne štejem več, z vsako novo pozo pa sem vedno znova zelo ponosna. Mislim, torej, tako po jamatlonsko nedolžna več ne. Sta pa bili nedolžni dve … na en mah. Prvič v črno črni temi, prvič v zaprtem prostoru, ki to sploh ni. Uf, se začnem potiti že ob sami misli na svojega prvega. »Prvega ne pozabiš nikoli«, so mi takrat kumaratke napisale na šalco. Omojbog. O presveta Barbara. Če nam neb blo takrat mičken nerodn, bi še nagrado za najbolj izvirn ime ekipe fasale … Sam ga uradno sploh nismo prjavle. V duhu pravih, do ostalih kolegialnih kumeratk.
Od takrat je odteklo že kr neki Save, tut v jamo in iz nje. In vode iz mene. Pa piva nazaj not. Težka je ta, jamatlonska …
“Poglej vremensko, prštimi cote, zameni baterije.. Čelado maš? Okej, vse štima.” Ne, ni se tako lepo končal predvečer poletne izdaje letošnjega Jamatlona. Na jutro pred se šele začne. Če prestolonasledniki genetske podatke dobijo od dveh, se je pri nas sigurno neki zašuštral. Zaporedje maminih nukleotidov deenkaja ne more bit tako zamotano. Ker vsakič je isto. Ne, vsakič na novo po starem. Al neki tazga.
Štromarske vezice se spet izkažejo za nepogrešljiv del opreme, kava in borovničke pa tut čist tku. Ultra zadnja možna minuta odhoda. Prke Hrasnk, namreč. Ampak tokrat smo si to lahko prvoščil, ker … nadzemni teren smo pa preverili. Naši vzhodni sosedje so namreč dobili se-ma-for! Zgolj zaradi cestne zapore, pa vendar. Ti popolževsko napredujoči centimetri se merijo v kolonah nadznerviranih in večjezikovnoopravilnih voznikov …
Imamo pa zato v središču Zasavja (beri: v Trbovljah) minus eno rdečo luč, in spet odprto bližnjico “čez hrib”. Upam sicer, da cestni mojstri tam še niso rekli zadnje, ker če so jo že, nas je treba pa res prijavit na olimpijske igre iz veleneumnega pozicioniranja in predimenzioniranja šohtlcov. Al pa organizirat en EuroŠohtlc 2024. Do tacajt zihr še kak meter obnovljene ceste na nov preplastimo, in ni hudir, da glih tam neb vzklil še kak nov. S še večjimi oblinami.
Navadni, za nekatere narode širom naše dežele, nezaznavni jaški. No, njihovi pokrovi. Ti z Agnesa prekašajo celo tiste za Savo, iz Hrasnka. Pa njihove predhodnike v Bevškem tut. WtfOmgPct. Sej ne morš bit tuk šlampast, al pa da jih mislš pustit ku en aufpuc, no. Človk kr mal tguatn rata.
Bi človk mislu, da bo Neža/Agnes bolj nežno prevozna. Ja, Agnes je isto kukr Neža. Neža je prišla iz latinske Agnes, Trbovci pa smo še smetišče po njej poimenoval. V glavnem, predpriprave in priprave kljukca.
Pred vhodom glej obrazek … Nova punca. Krat dva. Kuk fajn. Pa še zadnjič pred vpadom štajgrji z Ajnzerja na ibršihta dan: »Čelada. Kljukca. Zihrca. Kljukca. Dolg rokavi, hlačnice. Kljukca. Sej ne merjo dolžine nog, pravila so pač pravila. In evo. Toni je pa reku srečno, srečno reku Toni je.
Pa je šla … ji matrna. Moja babnca še čist frišna, pa nč nervozna. Njen podmladek isto. So ziher dobr prebrale tisto o prepovedi »fajnih« substanc? Superca. Pa pejmo.
V krtovi deželi od zadnjič ne velik novga. Zmer več štulmu zalitih, datumi frišni. Nč kej fajn vidit. V Hrastnk še zmer ne plačujejo štroma, na njihovi stran rovi namreč še vedno v temi.
Ovire premagane, knapi oblajani, mal pa morš počvekat. O vremenu bi blo res čudno, dosti bolj uporabno je o šnof pa čik tobaku, pa o tekočinah, katere ga naredijo bolj nuclih. Med knapi je zmer fajn, zmer se kej novga naučiš. Je le res, da vse šole nimajo nujno štirih sten.
Vsi celi, vsi svinjski. Ene dve prvič, pa zagvišn ne zadnjič.
Barbara Hanžič
Foto: BH